Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


TOREK    25.8.    20.30    ŠTAJERSKI IMPROVIZACIJSKI VEČER    

Gostitelji BANDA FERDAMANA,
BOGOMILKE-Gimnazija Celje – Center,
RUDOLFOVI MAJSTRI - Prva gimnazija Maribor,
MALI POK - Mladinska Skupina KD Pekre Limbuš


Reportaža

Kako nerodno. Ko vstopim v zaodrje, na stolu vidim jeans jakno, ki je zelo podobna moji. Ker sem jo obešala prav na ta stol zadnje dni, pomislim, kako to, da je včeraj nisem oblekla ob odhodu. Kaj me ni zeblo? Jo vzamem v roke in takoj ugotovim, da nima žepov tam, kjer sem jih vajena. Kako to? Iščem žepe in vstopi Martina, ki me zaloti, kako pregledujem, kasneje sem ugotovila, njeno jakno. Za trenutek se najina pogleda srečata, nato pogledam na mizo in vidim nahrbtnike in kup različnih jaken, mnoge med njimi so iz jeansa. Na hitro odložim jakno. Martina me gleda in ne reče nič. Jaz jo pozdravim in šele takrat me prešine, kako je to videti, kot da žeparim. Martina je mlada dama in odzdravi. Jaz bi me na njenem mestu napadla in prijavila varnostnikom. Martina, oprosti, mislila sem, da je moja jakna in mimogrede, imaš kul stil in dobro jakno, ki je meni gotovo pretesna.

Naredim se, kot da ni nič, izvlečem telefon, saj so mladi improligaši pravkar sestopili z odra, kjer so imeli tonsko vajo. Iz preteklih let vem, da bodo kmalu začeli z vajami za koncentracijo in bodo v krogu brneli, vreščali in medmetirali. Za sram ni več časa in nujno moram še opraviti predintervjuje z ekipami, zato se zberem in začnem gnjaviti, da se mi naj javijo predstavniki vsake skupine, ki bodo dali intervjuje.

Prve pred diktafon stopijo Bogomilke. Gre za skupino Gimnazije Celje, ki radi menjujejo imena. Ker so bili že Skorbureti Celjski in Belo na belem, jih povprašam o tem fenomenu. Bodo vsako leto imeli novo ime? Pravijo, da le tako dolgo, dokler ne najdejo pravega. Prav. Gabriela, Danijela in Matevž stojijo mirno in profesionalno sodelujejo. Povprašam o letošnjem šolskem letu in pouku na daljavo. Na kratko mi odgovorijo, da na začetku je bilo običajno, nato je šlo vse na daljavo in takoj omenijo, da so na daljavo imeli tudi impro vaje. V vsem najdejo nekaj dobrega. Celo v vajah na daljavo. Namreč tam so se srečevali z drugimi impro skupinami, kar vidijo kot dodano vrednost. Te vaje označijo celo kot žarek upanja v tunelu, saj so imeli svoj kanal za druženje in sproščanje, in to vsak dan.

Zoom, Teams in številne druge aplikacije, ki so jih uporabljali za pouk, so kreirale zmedo. Malo tu, nekaj tam…kaos. Matevž si je moral ustvariti čisto posebni sistem za vsa ta gesla.

Tekmovalnih nastopov pa letos ni bilo. Pohvalijo Mojco, mentorico, ki je skrbela, da se je ful dogajalo in tekmovalnosti v bistvu niso pogrešali. Sloga je bolj zanimiva in tako je tudi bilo na Lentovem odru. Nobene tekme, vse ekipe so se združile v eno in bilo je čudovito. Še en dokaz, da zdrava tekmovalnost ne obstaja, je le termin, ki ga promovirajo tisti, ki radi vladajo tako, da delijo. Pa ne me narobe razumeti, tekme so kul, samo tekmovalnost ni.

Mali pokovci iz KD Pekre, ki stopijo pred diktafon, so meni dobro znana Alma, poleg nje pa še Maja Vita, Gal, Martina, Luka, Rok in Lucija. Alma je zadnji letnik in je zaključila srednjo šolo. Ne morem si kaj, da je ne bi prcnila na temo Gaussove krivulje. Pošteno prizna, da so bile neke prednosti in doda, da pa je bilo tudi veliko pomanjkljivosti. Nekaterim je tak sistem ustrezal bolj, spet drugi so se počutili zelo prikrajšane. Veliko vlogo pri vsakem posamezniku je igralo to, koliko so usvojili že prej, tako da so tisti, ki so računali na to, da bodo stisnili tik pred koncem, bili na slabšem. Pomislim, jaz bi bila na zelo slabšem, ker sem vedno delala vse zadnji moment. Maja Vita tudi izpostavi videokonference in sožitje, ki ga je prinesel Mojčin sistem. Gala izzovem, da je pa danes le treba na oder in odrska zarjavelost je gotovo prisotna. Gal pravi, da komaj čaka stik s publiko in da navdušenje premaga potencialni strah. Martina se skriva, zato preklopim na Luka. Na njegovi maski piše ustvarjalnost. Všeč mi je. Pravi, da je ustvarjalnost izjemno pomembna pri mladih, saj bodo ustvarjali prihodnost, za katero je potrebno imeti to v sebi. Pravi, da mu bo današnji nastop v živo prepotrebna vaja, saj je pred publiko lepo nastopati, saj gre za vzdušje, ki ga ustvarijo vsi skupaj. Martina le pristopi in jo povprašam o sestavi občinstva. Bodo med njimi tudi člani njene družine? Ne. Sicer ima rada, da jo pridejo gledat družina in prijatelji, ni pa nujno. Nobenega pritiska ne čuti niti če pridejo niti če ne pridejo. Rok pričakuje, da bodo predlogi publike letos še posebej zanimivi in produktivni, saj so najbrž zaradi pomanjkanja prireditev imeli dosti časa za pripravo. Lucijo povprašam, ali se na impro sploh da pripraviti. Da. So nekatere stvari, kot recimo, da vadiš, da si dovolj glasen, da publiki ne kažeš hrbta. Poleg tega je sama vaja disciplin tudi trening, kot pri športu. Ne vadiš besedila, tehnike in discipline pa.

Rudolfovi Majstri iz Prve gimnazije Maribor so blizu svoje baze. Same punce pridejo pred diktafon. Letos je bilo manj nastopov. Irena se pohvali, da čeprav so imeli manj nastopov, jim ta ni prvi po dolgem času, saj ima njihova gimnazija svoj festival Primafest, kjer so že lahko prebili letošnjo ledino. Oktobrina pravi, da je izkušena in na njo manjše število nastopov ne bo vplivalo. Morebiti bodo pomanjkanje tekem čutili mlajši. Nika se oddalji, kar pritegne mojo pozornost, zato ji po profesorsko zagrozim, da si bom zmislila, kaj je rekla. Učiteljskega ustrahovanja je vajena in ne pade na foro. Noče dajati intervjujev. Prav. Zato bom napisala, da je rekla, da sem ful fajn, najboljša in nasploh super, še posebej, ko brskam po njihovih jaknah. Kaja na odru pravi, da treme nima, prej pa jo malo črviči. Maja pove, da raje nastopa pred neznano publiko, saj ima več treme, če so v občinstvu njeni domači in znanci, kar vedo in jo razumejo tako zelo, da na njene nastope ne hodijo.

Hm, torej v publiki ne bo ljudi, ki bi poznali mlade improligaše. To je potrebno preveriti. Mislim, da odkrijem dva očeta. Boštjan in Boštjan iz četrte vrste levo od zadaj naprej sta kot Duran Duran in nobeden od njiju ni oče nobenega od nastopajočih zatrdita, nato se spogledata in pravita, da v bistvu tega z gotovostjo ne moreta trditi, a da ju do sedaj za očetovstvo še nihče ni tožil, torej sklepata, da najbrž ne. Nista si še ogledala impro večerov kdaj prej, a tukaj sta, ker sta lačna zabave in ker je pisalo Štajerski, dalje nista brala, ker je to bilo dovolj. Na hitro se pozanimata, kako mora publika sodelovati in se zedinita, da bo predloge dajal Boštjan.

Mira in Erik sta starša, a ne od nastopajočih. Šment, pa sem že mislila, da jih imam. Ne vesta, kaj naj pričakujeta, a vesta, da bo zabavno. Erik se prišlepa na Mirine misli. Podobno tudi Mira obljubi, da bo sodelovala, Erik pa reče, da bo on » bolj bogo« sodeloval. Vidim, kdo nosi hlače.

V obupanem poskusu, da najdem vsaj prijatelje, če že staršev nisem, si dam še eno priložnost in se zapodim med občinstvo. Odločim se za dve mladi punci. Petra in Katja se hihitata in želita, da raje govorim s fantom za njima. Bom, a prej me zanima ali poznata koga od nastopajočih. Terna! Poznata! Iz Malega poka poznata nekoga, koga nočeta povedati. Aleš, ki sedi za njima se res izkaže za zgovornega. Mimogrede, sedijo v neposredni bližini šanka in njegov plastični kozarec je le še tretjinsko poln. Kupil ga je šele pred petimi minutami. Punci povesta, da je to, da so tako blizu šanka naključje, Aleš pa prizna, da so mu všeč natakarice. Šmeker. Je pa pripravljen na sodelovanje v akciji, ki se ji reče improliga, igri za vse.

Na koncu naj podam tudi sama svojo hvalo Bandi ferdamani, ki obstaja od leta 2005 in je ena redkih impro skupin s pedagoško noto. Ves ta podmladek je rezultat njihovega mentorstva ter povezav z mentorji na šolah, iz katerih prihaja mlada improsila. Še posebej izstopa Mojca Frim, odštekana punca številnih barv. Zanjo je bilo naporno. Kot sem že omenila je ona organizirala vaje na daljavo, vse pripravila in vodila. Kot zanimivost tega čudnega obdobja izpostavi mame, ki so, ker se je delalo od doma, rade povohunile in jih je bilo treba naganjati, zato je organizirala še vaje na prostem, kjer so se lahko družili v živo, pa čeprav na razdalji. Ona in Eva bosta tudi delali na predstavi. Eva je nekoč bila v Rudolfovovih majstrih, sedaj je napredovala v Bando ferdamano. Članov v Bandi je trenutno več kot kadarkoli. Mojca ne pozabi še izraziti hvaležnosti, da imajo vsako leto priložnost predstaviti se na Lentu. Kako pomembno je to za razvoj scene in kako se vsako leto veselijo tega dogodka. Mojca, hvala tebi.

Na odru ni delitev, simbioza, ki so jo dosegli v teh čudnih časih, botruje drugačni formi. Vsi so ena ekipa. Piše se scenarij v živo. Nekaj prvin poberejo iz impro disciplin, kot je stop. Skupaj delajo zgodbo, občinstvo sodeluje, daje bizarne predloge in gledamo rojstvo zgodbe, predstave, koprivove telenovele z elementi trilerja. Dvignejo se celo na metafizični nivo in ponovno dobimo potrditev, da je Bog ženska. Od moje generacije se razlikujejo po tem, da bi mi ubili piflarko ali vsaj Schwarzeneggerja in ne slabega raperja.

Publika že na začetku dobi dodaten zagon po mehiškem valu od spredaj nazaj, od zadaj naprej, od leve proti desni in obratno. Tudi vmes se gremo igrico za publiko, pri kateri pa se nenehno motim. Koncentracija mi je vedno šepala.

Ko jih gledam, kako sedijo ob robu odra in čakajo na svojo priložnost, da se priključijo, se mi zdi, da je nekaj narobe. Kar dolgo gruntam, da pogruntam. Toliko mladih na kupu in vsi imajo dvignjene glave. Nenavadno je to, da nihče ne bulji v telefon. Tega že dolgo nisem videla.

Drugi del je s francoskim naglasom. Mulci so izobraženi, si mislim, a le do trenutka, ko je potrebno zapeti Na Golici. Zapojejo Na planincah. Tehnično gledano niso zelo mimo, ker Golica je planinca, a je videti, da je val narodno zabavne glasbe, ki je zajel Slovenijo njih na srečo nekako obšel.

Končni aplavz je pomešan z vzkliki odobravanja. Na koncu se poslovijo od Irene, kateri je to bil zadnji nastop in še enkrat opazim razliko med našo in njihovo generacijo, saj ne pozabijo na marketing in oglašujejo svoje instagram profile.

Zaodrje zavzamejo družinski člani in prijatelji. Od kod jih je toliko? Kaj sem spregledala? Čakajo jih tudi pice. Sama se kar odpravim domov po hitrem postopku. Prostor je nabito poln, prostora ni, pa tudi spomnim se tiste nesrečne jeans jakne in me je sram.

 

Tanja Volf