Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


PETEK    30.6.    22.00    STARA SABLJA IN DVE KRATKI NABODALI    Vinko Šimek, Jernej Celec in

                                                                                                           Gašper Bergant



 Stare Sablje in dve kratki nabodali

Predzadnji večer standupanja na Lentu 2017 je bil predviden za stare sablje. Vinko Šimek in Boris Kobal sta nameravala dokazati, da po desetletjih na sceni, nista prav nič zarjavela. Dokazala se je tista, da starejši kot si, manj časa imaš in Boris je dal svojo sabljo Vinkotu in Vinko je rekel, da potrebuje nekoga v nasprotnem kotu in tam sta se pojavila dva. Vsak od njiju je v svoji prvi dekadi nastopanja in skupaj ne zbereta enako let, da bi dosegla četrtino Vinkotove kilometrine. A mladost in žar sta menila bo nadomestilo to razliko. V zaodrju sta bila prestrašena in prav je bilo tako. Vinko pa je sedel križem nog in čvekal z naključnimi mimoidočimi. Ena od njih sem bila tudi jaz. Vprašala sem ga po tremi. Dejal je, da je niti nima, da pa tudi nima ideje o čem naj govori. Nato je zajokal: » Kobala ni! Izdajalec!«. Hitro sem začela naštevali teme iz včerajšnjih poročil. Zakaj se je ob tem skrival pod konferenčno mizo, mi ne bo nikoli jasno. Ker se je čudno muzal in se prijemal za hozentregarje ob mojih naivnih poizkusih najti teme in pomagati ubogemu človeku, sem kmalu ugotovila, da je Vinko že začel z zabavanjem. O ti stari maček, ti. Fantoma ne bo lahko, sem pomislila in sedaj je bilo strah tudi mene. Vinko ima namreč tisti skriti adut vsakega starostnika in to je, da mu gre že na otročje. Tega ne moreš zaigrati, to pride z leti. Na srečo se je na nastopu dovolj naigral in sva se pošteno pogovorila o njegovi dosedanji karieri, polenih, ki so se mu metala pod noge leta, o tem kako so ga želeli diskreditirati in zreducirati na njegov lik Jake Šraufncigerja in to tem kako so se znova in znova našli ljudje, ki so cenili njegovo profesionalnost in odpirali nova okna priložnosti doma in v tujini.

A nazaj na petkov boj. Jernej Celec iz Murske Sobote se je javil, da bo povezovalec ( najbrž zato, ker sta se pubeca 'grebla' za vsako minuto in vsak smeh) in nastopil prvi. V prid mu je šlo dejstvo, da je malo vlekel po Prekmursko, ker se je občinstvu kmalu prikupil. Prekmurci so pač naši. Jernej sicer živi od komedije, a da bi to lahko, poleg standupanja še piše komercialne komedije in režira. Na Voyo ima oddajo skečoholiki. Letos je moral upokojiti stare šale, za katere pravi, da še niso bile izpete, a pravilo lentovega odra je novi material in tako smo ponovno imeli priložnost vpogleda v to, kar bo v prihodnje sejal po odrih. Dobro je ogrel občinstvo s slikami iz vsakdanjega življenja. Vmesni vložki o otrocih, kamerah na računalnikih, cepljenju so našli svoje mesto in rečem lahko, da ščepec črnega humorja, ki pa ga lansira lahkotno, prav prijetno zaokroži njegove šale.

Vinkove šale so štartale v rimah. Čeprav jih je rimal nežno trdim, da bi zlahka tudi zarepal. Svetujem, da se poveže s Splinterjem. Potem pa je kot v najhujšem babjem čveku predelal vse. Pahor, Murko, Miša, Merklova, Dudek, Hilda, Fištra, Kordež, Trump in žena, Kreslin, Papež, hemeroidi in vsi so bili nekako povezani in vsi so bili predelani, nihče ni bil varen pred njim, razen Cerarja. O njem pravi Vinko, enostavno ni vicev. Se jih ne dela, ker enostavno tam nič ni. No, vsi ostali pa so dobili novo dimenzijo in tudi arbitraža jo je in še Lepe Brene smo se spomnili in nisem naštela niti polovice.

Slavko je zaškilil, saj je Vinko vseeno uporabil dve ali tri stare dobre šale, a Slavko, mi smo jih čakali in brez njih ne bi bilo isto. Ene šale pač preživijo.

In tudi Vinko Šimek je preživel na slovenskih odrih. To je pa nekaj. V deželi faušije in polen, centralizacije in nenehnega žaljenja intelekta severovzhodne Slovenije. Vsi trije pubeci so bili iz teh koncev in na vse tri smo lahko ponosni. A Vinko se ni zadrževal le na naših odrih in se mešal po enih in istih scenah. On je predvsem osvajal tudi tuje odre in to, da je znan v Avstriji in Nemčiji pa še kje, kjer je standupal in vodil prireditve, mu niti v naši uau ful metropoli ne morejo izničiti. Ne pozabimo, to je počel desetletja preden smo mi sploh prvo izobraževanje organizirali in daleč preden se je trend začel uveljavljati pod imenom slovenski stand up. 'Respect' bi rekli raperji.

Opazovala sem njegovo tehniko. Nežni ubijalec, bi ga lahko klicali. Začne nežno in človek bi rekel malo sramežljivo, kot da ni čisto prepričan ali naj sploh. Tako doseže suspenz in zbudi simpatijo pri občinstvu. Zdi se kot nenevaren, rahlo zadržan gospod. Nato kot lev plen zasleduje neslišno. Oči mu nenehno bežijo po publiki kot, da bi preverjal ali je že dovolj ribic v mreži ali bi še malo počakal. In nato mrežo dvigne hitro in pretkano in mi – ribice se lahko le še valjamo sem ter tja in se sprašujemo, kaj za vraga se je pravkar zgodilo. Čeprav sem na Trumpovo frizuro gledala že iz različnih humornih zornih kotov, pa bom odslej vedno, kadar bom videla Trumpa, avtomatsko pomislila na Vinkota. Mislim, da imam pogojni refleks na to temo.

Brez zadržkov lahko zaključim, da smo bili priča vrhunskemu nastopu vrhunskega mojstra javnega nastopanja in komedije in kdor Šimeka podcenjuje, s tem več pove o sebi, kot o njem.

Po Vinkotovi verziji pesmi My way z enako močnim besedilom, se mi je zasmilil Gašper Bergant. Komik iz Luč pri Savinji se v stand upu uri že 5 let. Na vprašanje kako je začel in kako se je lotil, odgovarja takole: » v klubu Gromki sem se v vodo vrgel in zaplaval.«. Mene je sicer v moji domišljiji odneslo na nek punk koncert  v Gromki in sem si predstavljala, kako se Gašper meče med prepoteno publiko in misli, da je v vodi, sicer je primera na mestu. Na vprašanje, kakšne tematike obravnava, je odgovoril temno: » Zveze in smrt in smrt zveze.« Ko sem ga vprašala ali je romantik, je spet odgovoril v pokopališčnem žargonu: » Dajmo rečt, da nisem človek, ki bi sveče prižigal, a če jih hočem, bom pa našel posebej dobre sveče.« Zato mislim, da razumete, da me je zanj, po fenomenalnem Vinkotovem nastopu, bilo iskreno strah. A, popolnoma neupravičeno.

Gašper je štartal na polno. O očetu, mami, tetah, cerkvi, Kardashianovih v svojem dialektu, ki je samo še dodal gorivo na ogenj. Tipičen slovenski fant, ki ga je družina vpela tako, da nima lastnega življenja sploh in je zapolnjen s temami, ki sicer sploh ne bi bile v njegovem interesu, a ker ga obkrožajo, jih jemlje resno in interaktivno. Brilijantno! Občinstvo se je krohotalo in kasneje je gospa, ki smo jo opazili, ker je s srcem in dušo vsak večer dihala stand up v prvi vrsti, a ni želela izdati imena dejala: » Vsak večer pridem peš iz Pobrežja, se tukaj nasmejim do solz in nato peš nazaj. Vsak večer je bilo vredno, tudi ko so bili tukaj najmlajši in zato vsak večer izberem ta oder in ne kakšnega drugega - in ni mi žal.«.

Definitivno tudi meni ni bilo žal. Vsi nastopi so bili na izjemno visokem nivoju. Notranje organe nam je pretreslo tako, da smo se bali naslednjega dne. Borba je bila bridka in zmagalo je občinstvo, ki je tudi pobralo glavno nagrado, dve uri smeha od srca. 

Tanja Volf