Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:

PONEDELJEK    26.6.    22.00    IMPRO CELJE VS MB    Gimnazija Celje - Center vs Prva Gimnazijo Maribor



Boljše od počitnic

Včeraj smo bili priča temu, da mladost je norost. Vsi smo se pomladili in se obnašali malo noro, saj so nas v to potegnili srednješolci in srednješolke Celje Center in Prve gimnazije Maribor. Člani in članice Njihovi improvizacijski skupini nista zabrisali torbice v kot sobe, kjer bo ostala do jeseni. No, najbrž so, a niso takoj odhiteli na morje, v hribe ali potovanje, temveč so počakali, da so nam lahko na Lentu predstavili svoje delo in talent, bistroumnost in hitro, kreativno mišljenje.

Pred predstvo jih nisem upala motiti, saj so bili globoko v pripravah. Sem pa jih na hitro pogledala in odšla iskati mentorici, da bi spregovorila kakšno z njima. Nisem ju našla, seveda, saj sta bili del kroga v katerem se je vse povprek nekaj dogajalo le v zlogih in verzih pesmi. Punci sta tako odštekani, da ji preprosto nisem mogla ločiti od mularije. Še dobro, da sem goreča oboževalka Bande Ferdamane in, da sem prepoznala Mojco Pibernik in pogruntala zakaj gre.

Nisem bila popolnoma iskrena, ko sem rekla, da pred predstavo nisem motila. Čisto malo sem. In sicer sem Mio Zalo iz Gimnazije Celje Center povprašala o pričakovanjih pred predstavo. Rekla je takole: » Pričakujemo nove izkušnje, da bomo spoznali nove ljudi s podobnimi interesi.« Kako pa to mislite z narediti z odra, sem bila začudena. Pojasnila je takole: » Skozi skupen medij, torej improvizacijsko tekmovanje, skupne priprave srečamo kup vrstnikov in publike, ki jih zanima improvizacijsko gledališče. Tako se pred, med in po predstavi povežemo, počvekamo in tako povežemo za morebitno kasnejše življenje, druženje, delovanje.« Šele ko sem spoznala publiko, mi je bilo jasno o čem je govorila. Nekako res ni bilo ločnice med tistimi na odru in občinstvom, ki je tako sodelovalo, da so ideje kar deževali in od obilice dobrih, se je bilo kar težko odločiti katero uporabiti. Če že kaj, je publika bila bolj otročja, kot tisti na odru. Je pa še tik preden je stopl na oder celjski Andraž zavpil: » Dobro bo!« No,  z njim se pa ne morem strinjati, saj je bilo več kot dobro. Bilo je odlično!

Povezovalec je zavzel lik tistega, ki je stalno na popravcih, ni preveč brihten, a stavi na to, da kvaliteta življenja ni pomembna od tega ali je zate binarni sistem 0 in 1 ali 1 in 2 in ali sploh veš, kaj to je. Filozofsko, ni kaj. Celo strinjam se.

Da danes mladi znajo deliti z drugimi so dokazali takoj na začetku, saj so se po dolgem in glasnem ogrevanju, po katerem bi jaz rekla: » dobro, to je bilo to za danes, sedaj pa sem utrujena, se vidimo…«, zaorali na oder in še nas pripravili do tega, da smo se razmigali ob Marko skače. Rekla bi, da so nas dobili na levi nogi, a smo potrebovali kar obe, da smo vstajali in sedali kot je želel dirigent. Tukaj nismo bili najbolj usklajeni, bi rekla in mislim, da bi se občinstvo strinjalo, a že v prvi disciplini, 'preživeli' je bilo očitno, da so salve smeha več kot sinhrone. Vsakič, ko je nosečnica legla na simulator in spustila krik, je publika usklajeno spustila krohot na plano.  TV dnevnik, kitajska škatlica, 3 minute in pisalni stroj so bila discipline, ki so bile na meniju včeraj zvečer. Kot da bi bili doma, razen, da doma ne bi še trenirali trebušnih mišic kot smo jih v krčih mi včeraj. Občinstvo se je tako vživelo, da me je ena gospa zamenjala za improvizatorko ( slučajno sem stopila iz zaodrja skozi vrata skozi katera so prihajali tudi oni) in me nagovarjala s fantovskim imenom. Bila sem užaljena, potem sem ji pojasnila, da sem ženskega spola, nato sva obe čudno gledali druga v drugo. Nato se je ta lik pojavil na odru in obe sva pogruntali, kaj je bilo in spet je bilo smeha.

Zadnja disciplina, skupinski 'Stop!' je že imel občinstvo na nogah. Predmet je bil držalo za plašče in, ko ga je en fant prijel, zajahal in rekel nekaj takega kot » Iridio luminoso avansi« ( ali pač nekaj drugega) so stoli v občinstvu začeli padati, šipe so se zatresle in, ko je drug improvizator rekel stop, vzel držalo, si ga dal za hrbet, dvignil roke in dejal: » Oprostite jim, saj ne vedo, kaj delajo«, smo popadali na tla.

Stoječih ovacij, ki so sledile mi ni potrebno opisovati, vam pa povem kako je bilo v zaodrju, ko so najstniki in najstnice dobili zasluženo nagrado, pijačo in pico in so se tako hitro regenerirali, da sem se kar pomešala  med njih in začela provocirati. Označila sem jih za piflarje, ki še na počitnice nočejo. So zavpili, da je to boljše od počitnic. Kdo ima tako občinstvo na počitnicah, kot smo ga imeli mi so me skupno vprašali nazaj. Res, kdo? Pa sem provocirala naprej, rekoč da je marsikdo danes manjkal v publiki, saj so prosta mesta kmalu pošla. Vesta kako imajo mladi vedno na vse odgovor? Tudi tukaj so ga imeli. Prvogimnazijka Leja Belšak je rekla takole: » Pa saj nič hudega. Po počitnicah pride novo šolsko leto in na naši gimnaziji imamo redne nastope in tekme.« Zanimalo me je, če so vsi iz Prve gimnazije. » Kje pa, vsi so dobrodošli, tu ni diskriminacije, niti elitizma. Jaz obiskujem Škofijsko gimnazijo in vseeno improligam na Prvi.« je pojasnila Teja Gerjovič.

Najprej sta me povabili na njihovo internetno stran, češ da tam lahko vidim sproti kdaj je kak dogodek, nato sta mi še ponudili pico, a sem se raje poslovila, kajti zaodrje je tako kot prihodnost, bilo njihovo.

Tako je včerajšnji večer spet presenetil, spet izobrazil, dodal dimenzijo in nas celo navdihnil z upanjem, da časi pred nami le niso tako sivi, če jih bodo barvali takšni mladi. Kar je takoj  preraslo v skrb na temo, koliko teh mladih nadarjenih in inteligentnih nam bo čez 5 let odšlo v tujino, ker so prebrihtni za delovno mesto v Magni? In koliko staršev se bo, danes ponosnih in navdahnjenih, kot naših vozilo in letalo na različne konce in kraje sveta, da bi obiskali svoje vnukinje in vnuke.

Žal mi je, da sem tako žalostno zaključila to recenzijo, a človek ne more kaj, da ne hotel zadržati takih biserov v domovini in jim omogočiti boljšo prihodnost, kot smo jo dobili mi, bivši gimnazijci in gimnazijke brez atekov in mamic z zvezami. Želim jim, da bi tudi pri nas našli službo v kateri bodo lahko kreativni, se udejanjali, razvijali svoj um še naprej brez mobinga in za to bili tudi pošteno in redno plačani in, da bi dobili službo, ker so dobri, najboljši in ne zato, ker je mamica pred leti temu šefu 'zrihtala' kredit, ki mu ga ni bilo treba vrniti in sedaj pač vrača uslugo.

Tanja Volf