Get Adobe Flash player

E-Novice

Kraj:
Email:


PETEK    23.6.    22.00    ANGLEŠKI VEČER    Radu Isac (ROM), Bobby Mair (CAN), Masud Milas (HK/UK)



Ko je bilo jasno, da predstave ne bo potrebno prestavljati v prvo nadstropje in bo mogoče uživati na dvorišču, je publika nestrpno vstopila. Lentošnji Mednarodni festival stand up komedije na Lentu je zadihal. V klubu StandUpKomedije so mi dejali, da je poslanstvo festivala izobraževanje nastopajočih in publike ter nudenje vpogleda v vse faze in razsežnosti te obrti. Sem si rekla, ambiciozno. Pa sem preverila in kot rečemo, me je na rit vrglo. Spet so imeli prav. Naj naštejem le nekaj primerov, ki so pokazali, da sem morebiti najmanj izobražena prav sama.

Recimo, malo sem počvekala z druščino v četrti vrsti in jih vprašala po pričakovanjih. Zdela so se mi visoka. Zato sem povprašala tisto izmed briljantno originalnih vprašanj: » Ste tukaj prvič?« Seveda niso bili. Ne samo to, v nadaljevanju pogovora so mi ponudili primerjalno, kronološko in vsebinsko analizo. O nastopajočih iz prejšnjih let so se pogovarjali tako, da so vedeli vsa imena in mislim, da so celo ta boljše vice še vedno imeli v glavi. Ko se je začelo, sem ugotovila, da je nekoč plaha publika, kot sem jo pred leti spoznala in ta sedaj napredovala bolj kot človeštvo v zadnjem stoletju. To so se borili nazaj, ugovarjali, pripovedovali svoje zgode in nezgode. Kaj takega? Pa jaz sem včasih to po klubih v Londonu gledala in si mislila: » Vidiš, pri nas ne bo nikoli tako.« Kaj pa jaz sploh vem. Pa še to, kot anglistka, sem seveda pazila kako je naša publika uporabljala ta tuje jezik. In še tukaj je moj obvisel do tal. Excellent! Je pa res, da se nam pozna, da smo večino jezika pobrali iz ameriških filmov in serij in, da so kletvice v angleščini naše najljubše mašilo in globoko ukoreninjene. Ker vem, da se bo gledalec iz prve vrste prepoznal, naj dodam še, da zna biti to tudi moj problem, tako, da ni zdaj, da….in, da je žanr seveda kar klical po njih.

In še ta iz četrte vrste, kjer je Denis Ledinek in njegova druščina hitela pripovedovati, kako je pred časom bil nemški večer in je bilo zanje, ki so razumeli, grozno, ko so pogruntali, da so najbrž edini, če ne pa eni zelo redkih, ki vedo kaj je povedano. Denis je takole opisal nastop in takole sklepal: » Velika večina ni razumela nič. Nam je bilo hudo zanj. Imel je dober material. Nam je bilo super, smo se krohotali in menim, da bi v Mariboru lahko več ljudi znalo jezik sosednje dežele.« Dve misli sta se mi utrnili, ko je to povedal. Prva je bila ta, da je publika ta večer res izjemno zahtevna do sebe, kar je impresivno. Druga je bila ta, da sem pomislila: » Sej znajo, sej znajo, samo tisti, ki znajo na Lent ne morejo, ker gori ali pa še bolj gori delajo.«

Je pa potrebno priznati, da pri javnem nastopanju le ne gre, če ne znaš jezika. Zato sem se zbala za nastopajoče in še pred predstavo preverila ali so tudi oni pomislili na to, da gre lahko vse narobe, ali po domače. Malo sem šla 'kurbljati tremo', kot temu reče moj ata. Ne vem kako bom taisto zagodla nocoj, ker bom v slabi družbi. Vabim zraven.


Preden se je sploh začelo, je že bil bum in tresk. Med izvrstno predstavo trojice iz Velike Britanije sem nehote pomislila na preroške besede glavnega producenta, krivega za vsa ta leta stand up komedije v Mariboru in prvega organizatorja tovrstnih delavnic v deželi. Na sestanku dopoldan, ko je bilo nebo še brez oblačka, je Slavko Škvorc preroško in nenadoma dejal:« Angleži so tukaj, sedaj bo pa rompompom.« In bilo je tako, najprej grom in strela, kot da nekdo ve, da varčujemo na ognjemetih, nato pa umik naravnih pojavov in na oder so stopili trije, ki bi jih lahko opisali z istimi besedami, gromske strele in biseri narave.

K nam jih je privlekel Tin Vodopivec, selektor odličnega, uvodnega, angleškega večera. Rekli so, da prihajajo iz Ljubljane kjer so prejšnji dan imeli nastop in, da so jim povedali  vse o Mariboru. Nisem vprašala kaj, sem raje vprašala marsikaj drugega, a o tem kasneje.

Zaenkrat le še to: bilo je smeha, tistega hihihi, pa tudi hohoho, proti koncu pa še ajajaj, jojojoj in še jezosmarija. V določenem trenutku sem se zalotila, da imam obe dlani čez usta, izbuljene oči in da me krči smeha zvijajo tako, kot da plešem buto-hiphop sede. Tako da: kdor se je skril, si je sam kriv, res pa je, da ni bilo več veliko praznega prostora in je nam, ki smo bili tam, bilo malo udobneje. Ne bi pa svetovala ponavljanja napake, kajti nocoj si že pokončno stand upamo naprej.

Tanja Volf